Arjeta Filipo, ki je otroštvo in mladost preživela v Sarajevu, obleganem mestu, se mora zaradi državljanske vojne izseliti iz Jugoslavije. Odpravi se k sorodnikom v Francijo ter v Parizu vpiše študij filozofije. Tam se zaplete v problematično ljubezensko razmerje s fotografom in slikarjem Arikom. Travmatične izkušnje ponovno sprožijo napade absenc, ki so se prvič pojavili že v njeni zgodnji mladosti. Po končanem študiju, razbitem razmerju in z globokimi psihičnimi brazgotinami se preseli v Berlin. Ob selitvah iz države v državo in iz stanovanja v stanovanje se neogibno razgubljajo ali pojavljajo številni predmeti, odnosi in nanje vezani spomini. Edina stvar, od katere se za nobeno ceno noče ločiti, je družinska dediščina: babičina miza iz češnjevine. Ta kos pohištva je Arjetino duhovno pribežališče, pomaga ji, da po vsakem preobratu ali selitvi ponovno zbere moči in se osredišči.
Roman v sedmih poglavjih opisuje sedem dni življenja po Arjetinem prihodu v Berlin. Stara miza iz češnjevine, po kateri razpostavi družinske fotografije, predstavlja nekakšna vrata v nezavedno, do potlačenih spominov in čustev. Kako človek prebrodi življenjske tranzicije in izgube, kako se spopade z bremenom spominjanja? Ob pregledovanju fotografij Arjeta zatava v labirint starih čustev in zgodb ter sloj za slojem odkriva, kaj jo je privedlo na trenutno točko življenja in kaj jo v resnici sestavlja v osebo, kakršna je.